Heh, z Waitsom imava skoraj deset let zgodovine, če ne še več. Od srednje šole naprej me vsake toliko časa prime poslušati njegove pijane in groteskne pripovedi o umazani strani življenja. Biografija Patricka Humphriesa skuša zaobjeti Waitsovo esenco in nam pokazati človeka za mitom Toma Waitsa.

Po eni strani ima Patrick zelo lahko delo. Tom Waits je namreč zelo zaseben in težko dostopen, zato Humphries že s pregledom tiska in ostalih virov sestavi zelo široko sliko Waitsovega življenja, ki je hkrati polno podrobnosti in po drugi strani lepo kaže širino umetnikovega ustvarjanja.

Se strinjam, mogoče se bo komu zdelo, da za trenutke knjiga odtava oziroma da se bolj kot z Waitsom ukvarja s časom, v katerem je živel, a vseeno mene osebno to ni zmotilo oziroma je bilo za človeka, ki se je s to knjigo prvič lotil pregleda umetnika, še dobrodošlo – po tej knjigi me namreč Waitsova zgodba še toliko bolj zanima.

Knjiga se sprehodi skozi Waitsovo glasbeno in filmsko kariero – Waits je v Hollywood prišel s pomočjo njegovega dobrega prijatelja Francisa Coppole in nato nadaljeval kariero brez njega – večino časa s še enim svojim prijateljem, Jimom Jarmuschem. Jedro knjige sestavljajo nepovezane anekdote, ki potrjujejo Waitsovo ekscentričnost in po drugi strani kažejo njegovo izredno konsistenco umetniškega ustvarjanja in preizkušanja novih vzorcev.

Anekdote so zabavne in bizarno prikupne, od Waitsovega obnašanja in izpadov, do njegovega iskanja prave smeri oziroma glasbenega razvoja, pa do razmer v svetu tistega časa, ki so vplivale nanj… Brez pretirane želje po komercialnem uspehu in lovljenju čim večjega števila oboževalcev je Waitsu vseeno uspelo ustvariti zvesto bazo poslušalcev, ki mu navkljub redkim turnejam, dolgimi pavzami med albumi in splošno nedostopnostjo, sledijo in podpirajo.

Kje knjigi spodleti? Hm, kot že rečeno, je knjiga dobra za začetnike in slaba za poznavalce. Zgodbe so brez globine oziroma podrobnosti posameznega dogodka, kvaliteta pa zamenjuje kvantiteto. Kar ni, za začetnika nič slabega, še celo dobro je, saj lahko na enem mestu bralec dobi res veliko informacij, po drugi strani pa, kot že rečeno, knjiga zbuja dodatne apetite in postavlja več vprašanj kot daje odgovorov.

Sam sem v branju užival. Čeprav Humphriesu očitajo prepotenten slog pisanja in umetniško masturbacijo, me ni pretirano motila in da je zadeva nabutana z različnimi liki, ki so bili tako ali drugače povezani z Waitsom, knjigi prej štejem v plus. Waits je, četudi zelo površinsko, pač car.