Začuda moj prvi obisk TED-related prireditve ni bil v Ljubljani, temveč v Mariboru. Ekipa s Kamenkom Kesarjem na čelu je izpeljala krasno prireditev, ki je le občasno pokazala dejstvo, da se dogaja v Sloveniji.

Zadeva je bila fenomenalna in zelo drugačna od posnetkov TED predavanj, ki so bili dosedaj moj edini stik s TED vesoljem. Gremo na highlighte po kosih.

V prvem delu je bil krasen Samo Kralj, ki je predaval o tem, kako narediti genija oziroma kako se ideje staršev o prihodnosti svojih otrok ne ujemajo vedno z dejanskim stanjem in kaj lahko pri tem naredijo. Krasen predavatelj, super energija.

V drugem delu je bil krasen Matej Tušek, ki se je silom prilike in odpovedi nekaterih predavateljev na odru pojavil dvakrat. Njegov sprehod skozi psihologijo športa in paralelami z odmevnimi športnimi dogodki ter anonimiziranimi anekdotami iz sveta znanih slovenskih športnikov in energičen način podajanja vsebine se mi je res dopadel.

Zelo dober je bil tudi Gorazd Meško, ki je pojasnjeval logiko kaznjencev oziroma skušal prikazati celotno zgodbo o življenju za zapahi. Lepa zgodba in zanimivi primeri, malo se je vseeno videlo, da ga je “basala” časovna omejitev.

V drugem delu nagrado dobi Dalibor Miklavčič, glasbenik, ki je predaval o pravem dojemanju klasične glasbe, ki so jo skozi leta popačile izvedbe na “napačna” glasbila. Spet super energija in izredno navdušenje, že skoraj ljubezen, nad obravnavano temo.

Urška Lunder je načela temo smrti in umiranja ter soočanja s tem naravnim procesom. Na primeru umirajoče starejše osebe in umirajočega otroka se je dotaknila različnih faz tega procesa in spreminjanja komunikacije v vsaki fazi. Zelo doživeto.

Zabaven je bil tudi Mitja Okorn, ki je v svojem gostobesednem slogu najprej ugrabil celotno dvorano, nato pa predstavil svoje delovanje na področju filma. Vsebinsko bolj prazen, a toliko bolj formno zanimiv.

Vseeno je bil car smeha prireditve bosanski igralec, pisec in režiser Zijah Sokolović, ki je najprej v svojem predavanju primerjal pot igralca skozi vaje in predstavo s potjo, ki so vsak dela skozi svoje življenje, nato pa prireditev še zaključil z monokomedijo Medjuigre 0-24, s katero me je nasmejal do solz.

Pod črto lahko potegnemo uspešen krst, poslušal/spoznal sem nekaj res zanimivih ljudi, pri katerih je vprašanje, če bi jih drugače sploh srečal.