Vsake toliko me presenetijo. Vizitke namreč. In nikoli ne vem, kaj točno naj z njimi počnem.
Svoje prve sem dobil v svoji drugi službi. Zdelo se mi je normalno, da ima tako veliko podjetje vizitke z nazivi, telefonskimi in drugimi zadevami. Fino se mi je zdelo, da smo potem na sestankih opravljali rituale z izmenjavami, čeprav potem neke velike koristi od vizitk samih ni bilo. Komunicirali smo večinoma prek elektronske pošte, vizitke pa so nekaj časa služile kot priročni listki za čečkanje, na koncu pa romale v smeti.
Drugič sem se na vizitke spomnil pri projektu E-demokracija.si. Spet se mi je zdelo, da bo projekt pridobil na kakovosti, če se bomo predstavljali tudi s papirnatimi vizitkami. Pri določenih stikih se mi je celo zazdelo, da zadeva funkcionira in da so vizitke dejansko pripomogle k boljšemu odnosu, predvsem zaradi percepcije resnosti projekta. In potem sem nanje spet malo pozabil.
Vmes smo naredili kup projektov oziroma sodelovali z večimi partnerji, pa vizitke nikoli niso bile del procesa. Saj se vse najde na internetu, mogoče imamo res malo sreče, da smo zelo prepoznavni.
Tujina me je na tem področju kar malo presenetila. Kopenhagen, Dunaj, Budimpešta … vizitke so bile del dialoga in počutil sem se kar malo nereprezentančnega. Saj ne, da bi to kaj vplivalo na kasnejše odnose oziroma komunikacijo, ampak tisti prvi občutek je malo lev.
Na koncu sem za mnenje vprašal še sotviteraše.
- Izmenjavo kontaktov razumem, a se mi zdi, da se v določenih primerih zgodi prehitro, brez nekega resnega namena. Na koncu ti ostane kupček papirja, za katerega ne veš točno, čemu je namen.
- Izraz resnosti podjetja spet razumem, a se po drugi strani dogaja tudi, da imajo ljudje na poslovnih vizitkah elektronski naslov kar na @gmail.com oziroma spletno mesto na Blogger strežniku.
- Podzavestni ritual mi je še najbližji. Da se v bistvu noben točno ne spomni, zakaj to delamo oziroma se zadeva lahko odvija čisto funkcionalno, a hkrati brez resnega namena. Da vizitke pač so, ker so.
Vsake toliko naletim na kakšno galerijo res izjemnih vizitk. Izjemnih v smislu ameriškega psiha, kjer se oblikovalci izživljajo nad kosom papirja, rezultati pa so zanimivi, komunikacijsko močni. A se sprašujem o smiselnosti tako bogatih sporočil. Ne gre vse prehitro mimo? Ni to bolj za kakšen drug medij?
Pa še tukaj vprašam – kaj si TI misliš o vizitkah?