Je kdo rekel podivjani avstralski dingo? Ali pa mogoče prva brada Grindermana? No, Warren Ellis se je v sredo izkazal kot iskreno usekan tip, čeprav je bil glavni model večera njegov bobnar, Jim White. Zvezdam večera, Godspeed You! Black Emperor pa samo – oprostite.

Šiška se je v sredo tresla pod glasom in stasom Warrena Ellisa, frontmena trojice The Dirty Three, ki nadaljuje delo Grindermana in se spušča na področje post-rocka. Warren s svojim volčjim zavijanjem in ostrim zvokom violine ob podpori bobnarja Jima Whita in kitarista/basista Mick Turnerja pričara razjebano pokrajino avstralske puščave, bolečine življenja in nelogičnosti vesolja.

Vse skupaj je izgledalo bolj podobno nenavadni gledališki predstavi kot pa glasbenem koncertu – The Dirty Three glasbo mešajo z gledališkim nastopom, komunikacijo z občinstvom in izvajanjem svojih komadov, pri katerih gre bolj za občutek glasbe kot za dejanske komade, nanizane eden za drugim.

Ellis je posvojil vlogo divjega Avstralca, ki med nastopom ne skopari z energijo. In če je bila predskupina energična, napeta kot struna in je odlično odigrala svoj set, se je pri glavnih zvezdah večera razpoloženje popolnoma obrnilo. In če so Dirty Three okreten in malo podvijan gliser, so Godspeed You! Black Emperor počasen, razjeban in zarjavel tanker, ki počasi rine proti svojemu cilju na drugi strani oceana.

Pod zarjavelostjo niti slučajno ne mislim, da je bila zadeva slabo izvedena oziroma da niso dosegali odličnosti izvedbe, hočem povedati samo to, da so v primerjavi s svojo predskupino resnično izgledali kot … no, kot poskupina. Tako smo lahko v enem večeru dobili dve dozi postrockovskega sprehoda, pri katerem je bil prvi energičen, nabit s čudaštvi in zelo človeški, drugi pa mehanski, električni in sintetični. Prvi mi je bil veliko bolj všeč.