Paradni konj serije Medal of Honor teče zadnji krog. In to se mu vidi na vsakem koraku.

Razumem. EA se hvali z svojim pogonom Frostbite 2, ki v letu 2012 niti ni več tako nov in ga vmešča v vse svoje streljačine, pa če tja paše ali ne. Tako je tudi v igri Medal of Honor Warfighter, zadnjemu delu serije, ki je na police prišel skoraj hkrati s konkurenčnim Call of Duty Black Ops 2.

Za razliko od igre Battlefield 3, v kateri so Frostbite prvič pokazali javnosti in je bil za razliko od Warfighterja zares soliden izdelek, ki se mu leta nič ne poznajo, je Warfighter že stokrat pogreta juha, ki se ji to za razliko od COD še presneto dobro vidi.

Najbolj zmoti luknjasta in popolnoma nesmiselna pripoved v načinu za enega igralca, ki razočara na celi črti. Sicer naj bi pri oblikovanju igre sodelovali pravi pripadniki oboroženih sil, ki so jih nadrejeni nato za sodelovanje celo kaznovali, a lepo vas prosim – ali kdo res igra vojaško streljačino zaradi realizma? Zaradi potrebe po sodelovanju v oboroženem konfliktu?

Malo boljši je večigralski del, kjer so EA-jevci v ring še enkrat spustili svojo zver – Frostbite 2. Obnese se solidno, stopnje so zanimive, čeprav vse preveč spominjajo na tiste iz pripovednega dela. Za razliko od COD je tukaj veliko manj statistik oziroma je sistem napredovanja veliko bolj preprost.

Pod črto? Naaah.