Koncertno leto je fino zaključiti z eksplozijo. Klasika glasbe z velikim G, skupina Motörhead, je tako več kot primerna izbira. Lemmyjev trojec je letom navkljub pripravil enourno eksplozijo, ki je delovala iskreno, simpatično in zgodovinsko.

Čeprav so nekateri člani občinstva godrnjali nad relativno kratkim koncertom, ki se je z enajstimi komadi rednega dela in dvemi komadi bisa zaključil v dobri uri, je godrnjanje neupravičeno. Čeprav so nekateri člani občinstva godrnjali nad eklektično izvedbo nekaterih klasik, ki niso zvenele tako kot na ploščah, je godrnjanje neupravičeno. In čeprav dvorana Tivoli ni bila najbolj primeren prostor za koncert, je trojici na odru vseeno uspelo odpeljati fenomenalen dogodek.

Lemmy, Phil in Mikkey so se sprehodili čez repertoar svojih komadov, ki jih igrajo že več kot trideset let. Damage case, Ace of Spades in Overkill so se pomešali z nekaterimi (meni) manj znanimi komadi, vse skupaj pa je delovalo zelo kompaktno, čeprav so morali bobnarju dvakrat zamenjati del baterije.

Navdušila me je predvsem energija med člani benda in občinstvom, ki je požiralo vsak gib legend na odru. Tako me stvari iz uvoda niso zmotile, saj je Lemmyju uspelo držati pozornost in energijo do konca nastopa. Tako kot se to za legende tudi spodobi.