Zadnjič me je kolega vprašal, v čem je fora. Zakaj pri b(l)ogu vztrajam na podpisovanju z neko banalno krilatico, ki sploh ne zveni dobro, poleg tega pa daje priokus starega, s kavo politega učbenika, ki nosi letnico izdaje 1985.

Če se sprehodimo po spletni medijski pokrajini zadnjih let, lahko zasledimo cel gozd opisov in funkcij ljudi, ki delujejo na tem področju. Pri meni se je vse začelo z famoznim blogologom in blogomotorjem, ki sem ga dobil za nagrado za utrujanje z blogi in blogosfero okrog leta 2003 na Ljudmili.

Funkcija, ki je s hudomušnim prizvokom na začetku obstaja samo v napovedniku za predavanje v mariborski Kibli, se je prijela zaradi spletnih iskalnikov in ljudi, ki niti pod razno niso vedeli, kako funkcijsko opisati človeka, ki si svoj vsakdanji kruh služi z “internetom”.

Težave s poimenovanjem pa nimajo samo novinarji oziroma mame, ki skušajo tetam razložiti, zakaj njihovi sini in hčere ne delajo nekaj normalnega oziroma fizičnega, temveč se “grejo nekaj z računalniki”, ampak tudi “računalničarji” sami. Če se ozremo samo po slovenskih medijih, ki pokrivajo digitalne teme, lahko vidimo pester šopek nazivov, s katerimi se kitijo posamezni delavci, vsi nazivi pa so zelo ozki in specialistični. Da ne boste mislili – izziv je multinacionalen, tudi kolegi pri Ad Age so prišli do enakih ugotovitev.

Jasno, razumem. Treba se je izpostaviti oziroma profilirati ter poudariti svojo specializacijo, ki niti slučajno ne sme biti povezana s “starejšimi” znanostmi oziroma ne sme dajati občutka, da je mogoče stvar ponoviti v kakršnemkoli drugem okolju. Tako imamo tudi v Sloveniji guruje, ninje, masterje in kar je še tega, vsak pa se po svoje trudi, da bi bil poseben, drugačen … a vendarle enak.

Do problema ekskluzivnih opisov funkcij sem prišel zelo pozno. Moralo bi se mi prej posvetiti, da bodo “posebni” nazivi, ki jih bo uporabljajo vedno večje število delavcev, vodili do devalvacije teh nazivov. Logično, ne?

Razumem, zakaj bi radi zveneli drugače. Pomembno je poudarjati novost znanosti in jo izločati iz obstoječih struj, saj boste potencialnim strankam drugače zelo težko razložili, zakaj bi vas najeli, če nekih izkušenj klasičnih sfer nimate. Če v obdobju pred digitalnim gurujstvom sploh niste obstajali in če vas je zdefiniralo šele družabno ninjarstvo.

Mislim, da se počasi vidi, zakaj sem se odločil, da bom pri sebi poskusil nekaj drugega. Znanja, napaberkovana iz različnih sfer, izkušnje iz večih področji, ki jih povezuje znanost komunikologije, mi ne dovoljujejo, da bi se specializiral. Vsaj ne tako, da bi svoje znanje omejil na eno od vrst orodij, ki so danes na voljo za komuniciranje. Facebook ninja? Twitter guru? Google+ master? Vse to so bolj opisi rokodelca, ki se je priučil v delavnici, ki je prebral Navodila za uporabo in jih sedaj prodaja naprej kot znanost. Kot znanje.

Sam svoja znanja lahko uporabljam na večih področjih, z več orodji. Komunikolog za snovanje sporočil ne potrebuje računalnika, temveč občinstvo in kanal. Dve spremenljivki, ki obstajata že od začetka časa in se ne bosta spreminjali (razen če … no, če vsi skupaj umremo). Komunikologu je vseeno za posamezne gumbe, funkcije in povezave – sporočila bo vedno oblikoval tako, da bodo prišla do ciljne javnosti.

Po drugi strani se mi zdi, da se bo mogoče počasi vendarle uveljavil holistični pristop h komuniciranju, kjer bodo deležnik razmišljali celostno in integralno, namesto da bi iskali specialistične pristope do posameznih orodij in bi dejansko vsebino komuniciranja potisnili v drugi plan. Zdi se mi, da bomo počasi mogoče presegli tehnodeterministični model spletne komunikacije in si priznali, da je znanost komuniciranja indiferentna do orodij komunikacije in da so pravila igre zapisana v naših možganih in ne v kodi posameznega spletišča.

Mogoče si bomo priznali tudi, da je veliko bolje svoj čas in energijo vlagati v širjenje znanj komunikacijskih ved, ki so sedaj v splošni javnosti nekje na nivoju kidanja snega oziroma drugih … entitet, namesto da se na trgu tepejo predvsem rokodelci, ki so v pravem času zagrabili za priročnik pravega orodja.

Mogoče.