Človek v svetu podatkovnih baz, spletnega nadzora, videokamer in vseh ostalih pripomočkov informacijske družbe skoraj ne more verjeti, da se lahko zgodi kaj takega. In hkrati postaja vedno bolj zaskrbljen nad ureditvijo naše družbe oziroma javnih služb, ki skrbijo za red in mir.

Zgodba se začne leta 2009, ko mi nekje med Postojno in Ljubljano ukradejo eno tablico. Ne, nisem je izgubil. Ukradli so mi jo. Kako vem? Na robu okvirja se je jasno videla praska, ki jo je neznani storilec naredil z orodjem, s katerim je snel tablico. Kdo ve zakaj niso vzeli obeh, mogoče jih je kdo pri temu delu zmotil. Pa to niti ni važno, je pa res, da mi bi isto orodje prišlo prav, ko sem snemal drugo tablico, saj vrag ni hotel iti dol.

Policija naredi zapisnik, zavarovalnica povrne škodo, na avto namestim nove tablice in na zadevo pozabim. Do nedavnega, ko na dom dobim modro kuverto s strani mestnega redarstva, da naj se izjasnim o okoliščinah prekrška, saj naj bi dne tega in tega nekje nepravilno parkiral. Znamka in tip vozila je pravi, registrske številke pa sprva sploh nisem prepoznal. “WTF, kako za vraga so kekci povezali moj naslov z neko čisto brezvezno tablico,” sem si mislil in že pisal obrazložitev, ki sem ji priložil skenirano prometno dovoljenje. Na katerem sem pri prvi registraciji ugledal isto zaporedje številk in črk kot so bile na nalogu.

Prvi refleks – nosi me luna. Z avtomobilom se vozim po Ljubljani in nepravilno parkiram, kot lik iz knjige Fight Club. Gledam na zemljevid, gledam uro prekrška … nič jasno. Prekršek storjen med delovnim časom, nekje čisto izven mojega klasičnega teritorija. Kličem redarje.

“Nečesa ne razumem,” jim povem, “tole tablico so mi ukradli pred štirimi leti in ne razumem, kako ste jo lahko našli na mojem vozilu.” Odgovor me kar malo preseneti. “Ah veste, mi prepišemo tablico potem pa iz baze poberemo vozilo, ki je navedeno pri tej tablici,” pojasnijo. “Potem je čisto mogoče, da ta tablica sploh ni bila na temu tipu vozila?” še vprašam in odgovor je pritrdilen.

Policija ponudi podoben odgovor. “Da, vodimo evidenco ukradenih tablic, ampak do nje redarji nimajo dostopa. Najboljše, da se pritožite, bodo že oni potem uredili z nami,” mi povejo na policijski postaji.

Napišem pritožbo, pošljem zraven sken in vse skupaj pospravim v kategorijo #kojikurac. A vseeno me moti naslednje:

• kako učinkoviti so redarji pri svojem delu, če se jim dogajajo take šalabajzerije?
• zakaj dodatna pooblastila redarskim službam, če ne preverjajo niti najbolj osnovnih zadev oziroma sploh nimajo orodij za normalno delo?
• kako je mogoče, da usklajenost (doumevam) tablice in vozila preverjajo šele v pisarni in ne na terenu, kjer bi lahko takoj rešili še (vsaj) eno kriminalno dejanje?
• nekdo se še tri leta po kraji vozi z mojimi tablicami?!

In se potem spomnim vseh paranoičnih teorij o povezanih bazah, o nadzoru velikega brata in o tem, kako se na neznanih lokacijah zbirajo neznane količine podatkov o nas vseh. Ne me smejat. Mestno redarstvo pa lahko mirno ukinemo oziroma jih prekvalificiramo v zalivalce mestnih gredic. Vsaj škode ne bo.

Update 15.7.2013

Čeprav so mi na mojo pritožbo z mestnega redarstva 12.6.2013 poslali obvestilo o ustavitvi postopka, so mi 14.7.2013 poslali še en plačilni nalog za isti prekršek, ki ga je spet storil tat moje tablice. To pomeni, da navkljub obvestilu o ugotovitvi, da ukradena tablica ni več na vozilu, ki ga vozim jaz, niso osvežili baz podatkov, hkrati so pa v dveh mesecih že dvakrat našli istega tatu, zaradi neosveženih podatkov pa kazen že dvakrat poslali meni. Bravo in kapo dol!

Trik je v tem, da sedaj sploh ne vem, kako naj to zadevo rešim, da se ne bom vsak mesec ukvarjal z isto zgodbo samo zato, ker redarstvo nima možnosti / znanja / volje osveževanja lastnih baz podatkov. In še – kako relevantna je ta baza, če je niso osvežili že vsaj od leta 2009 oziroma če sploh ne spremljajo sprememb registrskih tablic?

Update 6.8.2013

Ker sem včeraj dobil še dva plačilna naloga z isto napako, sem se danes zjutraj z mediji odpravil na mestno redarstvo. Tam so mi pojasnili, da oni napake ne morejo odpraviti, ker podatke vlečejo iz centralnega registra registriranih vozil in da naj se obrnem na ministrstvo za notranje zadeve oziroma njihov direktorat za ceste. Da pa se strinjajo, da je sistem butast in nečloveški.

Na ministrstvu za notranje zadeve so mi pojasnili, da register vodi ministrstvo za promet. Kjer so mi pojasnili, da oni sicer register res vodijo, ampak naj preverim pri registrarju, če je tablica dejansko odjavljena. Kjer so mi sporočili, da bo najbolje, če se obrnem na policijsko postajo, kjer sem ukradeno tablico prijavil. Kjer so mi sporočili, da naj se obrnem na upravno enoto.

Na upravni enoti so mi prijazno povedali, da leta 2009 ni nihče odjavil tablice z mojega vozila (to bi moral storiti ali registrar ali policija) in da imam sedaj v bazi dejansko vezani dve različni tablici (ukradene in tiste, ki sem jih dobil ob odjavi). Pri registrarju so mi kategorično zanikali možnost takega primera (eno vozilo, dve različni tablici) in mi pojasnili, da je upravna enota zelo verjetno kršila varovanje osebnih podatkov, ker tega po telefonu sploh ne bi smeli razlagati.

Danes po službi se bom torej oglasil pri registrarju in videl, kaj lahko naredijo.

Najljubše fraze današnjega dne:

• “Sistem je butast in neživljenski!” – Redarji
• “To je nemogoče!” – Registrar
• “Teh podatkov ne dajemo po telefonu!” – Registrar
• “Počakajte, takoj bom pogledala!” – Upravna enota

Update 7.8.2013

Zjutraj sva se odpravila na upravno enoto Ljubljana na Tobačni, kjer sem prejel izpis iz baze podatkov, kjer je razvidno, da sem sporno tablico leta 2008 odjavil in da se od takrat naprej vozim z drugo, popolnoma drugačno, tablico. Prijazna uslužbenka je samo zavila z očmi, ko sem ji omenil, da zadevo potrebujem zaradi problema z mestnim redarstvom, češ da imajo z njimi neprestano neke probleme glede baz in evidenc. Izkazalo se je tudi, da včerajšnja informacija, da imam na istem vozilu registrirani dve različni tablici, ne drži.

Svetovala mi je še, naj grem na policijsko postajo po izpis iz policijske evidence, kar sem tudi storil. Deja vu – tudi policist, ki mi je pomagal z dokumenti, je samo zavil z očmi, ko sem mu omenil redarje. “Dejte jim rečt, da naj F5 stisnejo!” se je smejal.

Na koncu sem tako na redarstvo odkorakal z naslednjimi dokumenti:

• Izjavo policije, da je tablica zares ukradena in da vodijo prijavo.
• Izjavo upravne enote, da imam sedaj na vozilu zares drugo tablico in da v bazi ni nikjer stare tablice, ker je bila uničena.
• Izjavo registrarja, da je eno tablico prejel in jo predal v uničenje/odjavo

Redarji so mi povedali, da mi ne morejo pomagati. Da oni podatke vlečejo iz baze in da je v bazi pod moje ime zavedena stara ukradena in odjavljena tablica. Potem pa šok.

Ko sem jih prosil za izpis iz baze, so v bazo vnesli staro, odjavljeno in uničeno registrsko tablico in dobili ven moje aktualne podatke z novo registrsko tablico. Da bom jasen – redarji so že od začetka imeli VSE potrebne podatke, po katerih bi lahko ugotovili, da je tablica ukradena, da je bila odjavljena in da imam na svojem vozilu sedaj drugo tablico. Ker je to kršitev obdelave mojih osebnih podatkov, sem jih prosil za izpis iz baze in se odpravil čez parkirno križišče. V pisarno informacijskega pooblaščenca.

Še en deja vu – tudi pri informacijskemu pooblaščencu sem sedaj slišal že znano pesem. Da redarji ne znajo brati podatkov, da jih na ministrstvu za promet, ki vodi to bazo, niso ustrezno izobrazili oziroma si redarji niso nič zapomnili in da trenutno teče kar nekaj postopkov na isto vižo. Da naj bi se zbiranje in obdelava podatkov spremenila do konca leta, a da jim vmes ne bodo več gledali čez prste. Tako sem oddal prijavo in uradni zaznamek ter informacijskemu pooblaščencu predal vse izjave ter odšel v službo.

Zaključek

Kaj smo torej ugotovili v dveh dneh hoje od Poncija do Pilata? Ugotovili smo, da sistem v slovenski javni upravi deluje. Da policija opravlja svoje delo, da upravne enote opravljajo svoje delo in da registrarji opravljajo svoje delo.

Ugotovili smo tudi, da redarji NE opravljajo svojega dela. Da so očitno stopili v prevelike čevlje in da jim baze podatkov ter spremljanje sprememb v sistemu niso čisto jasne. Kar je še slabše – to ni težava informacijskega sistema, iz katerega je očitno, da imajo na voljo vse podatke in da ni nič izvzeto. Samo. prebrati. ne. znajo.

Smo torej zmagali? Smo in nismo. Zmagali smo v tem, da smo ugotovili, da večina evidenc pravilno in smiselno opravlja svoje delo. Da se vsi podatki beležijo pravilno in da so baze koristne. Zmagali smo v tem, da smo ugotovili, da redarji niso usposobljeni za delo z bazami, ki so jim bile zaupane in da je edina stvar, ki jo lahko narediš v tem primeru, vložiš prijavo pri informacijskemu pooblaščencu.

Zanima me, kaj se bo zgodilo v prihodnosti. Informacijski pooblaščenec mi bo javil razvoj dogodkov, ki jih bom objavil na tem mestu, do takrat pa mi očitno preostaneta samo dve stvari. Zavračati naloge mestnega redarstva in sprehodi po Rimski, kjer so redarji že dvakrat našli peugeot 405 z mojo ukradeno tablico.

Pri tem mi lahko pomagate tudi vi. Na zemljevidu bom označeval lokacije prekrškov, če jo boste slučajno ugledali vi, prosim pokličite policijo. Nadvse vam bom hvaležen.

BONUS: Kako torej postopati, če se vam zgodi kaj podobnega?

• Obiščite policijo in zaprosite za izjavo.
• Obiščite upravno enoto in zaprosite za izjavo.
• Obiščite informacijskega pooblaščenca z nalogi redarstva in obema izjavama ter naredite prijavo.
• Zavračajte plačilne naloge mestnega redarstva. Pri tem ste lahko kreativni, jaz jim bom naslednjič poslal knjigo Delo s podatkovnimi bazami za telebane.

Post festum (6.12.2013)

Danes sem s strani redarstva dobil tri obvestila o ustavitvi postopka, saj so na podlagi zbranih dokazov ugotovili, da so tablice ukradene in so zadevo predali policiji. This joke writes itself.