Z nekim žalostnim veseljem lahko opazujemo nedavne poteze slovenskih medijskih hiš, ki se v duhu časa lotevajo reševanja rakastih ran svojega domicila, za katere jim je zdravnik že večkrat povedal, da so neozdravljive. In da bi bilo bolje, če bi se sprijaznili z usodo, zamenjali konja in ubogo kljuse, ki ga pretepajo zadnjih deset let in hkrati zdravijo z napol gnilo slamo, pustili umreti.

Znano je, da se slovenske medijske hiše za razliko od tujih sovrstnikov že dalj časa obnašajo kot tajvanske znojilnice in da rezultati »potenja« delovne sile niso vidni. Sedaj je jasno tudi to, da logika daj manj zato, da boš dobil več, ne deluje. Še več! Konji niso nič bolj zdravi in nič bolj motivirani za tlako.

Da sem novinarje v Sloveniji izenačil z domačo živaljo, ki je znana po svoji potrpežljivosti in primerno vprežena lahko prenese veliko, ni naključje. Še več, gre za konja s plašnicami, ki pred seboj vidi palico z vedno se izmikajočim se korenčkom, medtem ko za sabo vleče propadajočo industrijo.

Kako drugače bi si lahko razložili to neskončno toleranco slovenskega novinarskega ceha, vedno bolj pogreznjenega v blato zavoženih investicij medijskih lastnikov, ki brez vizije in brez koncepta vztrajajo za krmilom medijskih hiš, za katere je jasno samo eno – stvar je izgubila kakršenkoli smisel.

Zadnji refleks novinarstva à la carte, po katerem naj bi medijski lastniki novinarje najemali po potrebi oziroma po projektnih zadolžitvah, kaže na popolno nepoznavanje novinarskega ceha, na popolno ignoranco logike, po kateri mora novinarstvo delovati v družbi, in popolno slepoto kapitalskega načina razmišljanja, ko je na koncu meseca pomembno samo to, koliko denarja kapne v blagajno.

Ironija – to dogajanje lahko spremljamo že več let in ni posledica finančne krize. Finančna kriza je samo odkrila lupino že tako gnilega in prežrtega jabolka. Ironija, part deux – novinarji so imeli več kot preveč časa, da se izstrelijo iz kabine padajočega letala ter s padalom mladosti zajadrajo na nova področja oziroma s padalom starosti pristanejo v varnem objemu pokojnine. Zakaj tega ne storijo?

Ob vsakem ukrepu krčenja avtonomije novinarskega ceha, ob vsakem ukrepu, s katerim so zmanjšali finančne razloge za vztrajanje v novinarskem poklicu, ob vedno večjemu pritisku političnih elit na novinarsko delo sem si rekel: »Zdaj pa bo! Zdaj bodo novinarji vstali kot eden, odvrgli okove in zapustili to potapljajočo se barko črvov in kosti!«

Pa se to ni zgodilo in se ne dogaja, čeprav so medijske hiše že tako bizarno nagrizen medijski prostor še bolj oklestile, še bolj obrezale. »Sedaj sva v uredništvu dva, prej jih je bilo deset, na delu pa se ne pozna,« pravi kolegica. »Saj je drugje še huje,« pravi kolega iz konkurenčne hiše, »pri nas smo vsaj vsi zaposleni!«

Vse skupaj postaja podobno desetemu delu serije grozljivk, kjer je zaplet tako zbanaliziran, tako zreduciran na absurd, da 90 minut gledamo truplo, ki ga glavni negativec mrcvari, trga in cufa, medtem ko žrtev kriči in prosi za smrt. Kje je užitek v tem? Kje je razlog? Kje je smisel?

***

Za trenutek preklopimo na filmsko komedijo. Film Idiocracy, ki ga je leta 2006 posnel Mike Judge, v tem prizoru zelo dobro opiše prihodnost novinarstva, zreduciranega na hkratno predvajanje trivialne vsebine in oglasov, ki zasedajo večino zaslona. Hoteli ali ne, priznajmo si, da nismo več daleč od podobnih scen.

Mediji so polni impotentnih škandalov, ohromljajočih podatkov in nepomembnih tračev, oglasi silijo iz njih na vseh koncih, hkrati pa cehovske organizacije bobnijo o novinarski avtonomiji, nedopustnih pritiskih in rezih z visokoletečimi besedami, za katere si še sami mislijo: »Pa a to sploh še kdo razume?«

Zato novinarjem predlagam, da prehitijo lasten konec in se odločijo za prostovoljni odhod. Poglejmo resnici v oči, trenutna novinarska scena ne opravlja svojega dela, ne zadovoljuje potreb javnosti po četrti veji oblasti, ki brani, zagovarja in povezuje, vsebine pa niso niti komercialno zanimive niti vsebinsko pestre.

Za odhod se odločite čimprej, saj boste imeli tako prednost pred ostalimi. Ustvarjanje vsebin in urednikovanje vsebinskih sklopov so kvalifikacije, ki jih danes potrebujejo v skoraj vseh panogah gospodarskega delovanja.

Če vam to ne diši in bi si raje lagali, da ste zadnja obramba ljudstva pred posilstvom politike, če vas novinarsko delo vzburja in vam naziv novinar še vedno predstavlja razsvetljenski ideal, predlagam, da kolege in urednike prepričate v produkcijo visokokvalitetnih pornografskih vsebin, ki jih boste distribuirali preko obstoječih kanalov.

Objave pornografskih videoposnetkov oziroma slik na portalu bodo zadovoljile uporabnike, povečale obisk in posledično zadostile oglaševalskim kriterijem, hkrati pa bodo imele na nadzor politike enak učinek kot trenutni komentarji in članki, ki izgubljajo relevantnost zaradi občutka nemoči pri občinstvu in ignorance novinarjev s strani centrov moči, ki delujejo mimo kakršnegakoli javnega nadzora. Pa še plačilo bo boljše.

Prosim vas, samo ne stojte na miru. Samo ne stojte v tem bazenu dreka, ki vam sedaj sega do nosnic in ne glejte grdo ljudi, ki kričijo, delajo valove in vam brozgo pljuskajo v nos. Škodujete namreč družbi in samim sebi. In to ni dobro.

Prispevek je bil prvič objavljen na portalu Državljanska odgovornost
Vir fotografije: Algenta01@flickr