Od tega koncerta sem pričakoval zelo veliko. Eden boljših bendov s solidno diskografijo, kjer prevladuje kvalitetno rock nažiganje brez pretenzij. A se je na koncu izkazalo, da je vsaj po tem primeru bolje ostati v varnem zavetju posnetkov in žive nastope ignorirati.

Najprej moram skurcati predskupino. Se opravičujem, ampak tole je bilo … nič od nič. Masters of Reality, za katere me je hotel sopotnik prepričati, da so eni najboljših bandov na svetu in da nimam pojma, so odjamrali svoje komade, pri katerih sploh nisi vedel, kdaj se kakšen začne in kdaj konča. Brez melodije, pretirana ritem sekcija in tako obupna besedila, da so varna še pred Saško Lendero. Resno, od tistih desetih komadov, ki sem jih slišal, je bil vsaj pri polovici komadov refren sestavljen iz parafraz onomatopoetskega izraza lalalala. Katastrofa. Prvič, da sem se na koncertu drl Boooo! In to pove zelo veliko.

Dokaj točno so na oder prikorakala Kraljice in začele svoj nastop. Ker je bila dvorana omejena na stojišča v parterju, klime pa se Avstrijcem ni ljubilo vklopiti oziroma je ta delovala zelo slabo, je vročina hitro narasla, hkrati pa so bili Josh in kolegi kar malo odmaknjeni od celotnega dogajanja. Na avtopilotu, dajmo odšpilat in it domov.

Koncert je sicer imel svoje svetle momente in navkljub neznosni vročini so bile klasike “No one knows”, “Little sister” in “First it Giveth” odigrane solidno in z užitkom, a se vseeno nisem mogel znebiti občutka avtopilota, tako da sva med koncertom veliko hodila okrog parterja in v predprostor, brez pravega občutka, da zamujava kaj hudo dobrega.

Moram reči, da je zaenkrat ta koncert na vrhu seznama bendov, ki so me diskografijsko navdušili in jih na nek način po kakovosti materiala lahko primerjamo z mehkejšimi Rammsteini, a koncertno se tokrat niso izkazali. Svoje je dodala še vročina, pasivno občinstvo (najverjetneje zaradi vročine) in obupna predskupina in tako je bil tole na koncu samo še en koncert, ki mi zaradi pozitivnih elementov ne bo dolgo ostal v spominu. Res škoda.