Na stadionu v Trstu sem prvič videl že drugo svetovno rokersko legendo in tudi tokrat se je vsem prisotnim snelo do konca. Po Bruce Springsteenu so bili tokrat na vrsti Pearl Jam, za katere si ne bi nikoli mislil, da jih bom videl v živo, čeprav so davnega leta 2000 harali tudi po Ljubljani.

Eddie Vedder je s kompanjoni začel ob uri, brez predskupine. Z baladico Elderly Woman Behind the Counter in a Small Town iz leta 1993, s katero si je ogrel glas in se pripravil na skoraj triurno rokersko žurko, kjer smo pri zadnjem bisu in prižganih lučeh vsi skupaj prepevali Rockin’ in the free world in Alive in Better man. Vmes pa vse od Do the evolution, najnovešje Mind your Manners in Rearview mirror.

Med komadi se je Vedder na veliko navdušenje lokalcev trudil čebljati po italijansko, razlagal o svoji petletni hčerki, ki po treh dneh na italijanskih tleh že preklinja “ko velika” in se na sploh priljubil tudi največjim cinikom.

Najbolj me je presenetila energičnost in organskost nastopa – nič nadrkanosti, nič avtomatizmov, vse skupaj je izpadlo zelo pristno in navdušeno. Nažigačine in balade so zvenele odlično, band je cel koncert komuniciral z občinstvom in se trudil po svojih najboljših močeh, vse skupaj pa je brez premorov letelo kot dobro podmazan stroj, da človek niti ni imel časa pogrešati določenih komadov, za katerem sem jih hotel slišati v živo.

Primerjava z Bruce Springsteenom iz začetka ni naključna. Dejansko se mi je zdela energija zelo podobna kot na koncertu Šefa in samo upam lahko, da bo Vedderju uspelo ostati na pravi poti in svoj band pripeljati tja, kjer se trenutno nahaja Bruce. Po slišanem v Trstu je na zelo dobri poti.