OK, priznam – če ne bi bilo Facebook eventov, ne bi nikoli slišal za Mark Lanegana. OK, posterji po mestu so bili izdelani z določeno mero stila, a po drugi strani mi to nikoli ni bilo dovolj za prisluh glasbi, o kateri nisem do tistega momenta vedel nič.

A kombinacija pritiska vrstnikov me je najprej napotila na Youtube, kjer se vrti kar nekaj posnetkov Laneganovih nastopov in komadov s plošč, ki so mi dali misliti. “Tole sploh ni slabo!” sem si rekel. “Še več, tole obeta!” je bila moja misel po poslušanju njegovega zadnjega izdelka, plošče Phantom Radio, ki jo je izdal oktobra lansko leto.

In sva šla v Šiško. Riziko je bil vseeno prisoten, saj bi se nama čisto lahko zgodila katastrofa nedojebanega umetnika, ki ga noben ne razume, kjer občinstvo ponavadi še bolj trpi kot umetnik sam. A izkazalo se je, da so Mark Lanegan in peterica njegove bande odlično razumeli svojo nalogo in odigrali iskren, ničkaj naduvan in zanimiv nastop. Kjer se je med drugim videlo, da ima človek bolj hripav glas med komadi kot med petjem.

Bogat zvok in mešanje različnih glasbenih stilov ter dominanten glas pevca je skozi celotno prireditev vzdrževal pozornost in zelo malo je bilo trenutkov, ko se mi je zdelo, da se stvar vleče oziroma da ni zanimiva.

Če bi moral izbirati vrhunce, ne morem mimo iskrenega I Am The Wolf in The Killing Season, ki sta prišli na vrsto kot bis nastopa. Tudi otvoritveni Harvest Home je bil odličen, pa vmesni Riot In My House ter Floor Of The Ocean.

Z minimalno komunikacije in s kratko zahvalo so fantje odkorali iz odra po skoraj dveh urah igranja, meni pa pustili nagrado za riziko odkrivanja nove glasbe. Bravo.