8174373967_7fe4d9df50_o

Če ste se kdaj spraševali o spominu množičnega medija, je Rok Tamše, urednik športa na tabloidu Slovenske novice poskrbel za brutalno meritev, ki še enkrat dokazuje popolno shizofrenijo, totalno odsotnost samorefleksije in nevarno sporočilo za razvoj medijske sfere pri nas.

Za uvod se odpravimo enajst mesecev v preteklost. Konec novembra 2014 so bile namreč Slovenske novice eden prvih slovenskih množičnih medijev, ki so z nekorektnim, senzacionalističnim in na koncu smrtonosnim poročanjem o primeru Mariborski ravnatelj začele enega najhujših medijskih pogromov nad nejavno osebo v zgodovini slovenskih medijev.

Citati iz komentarja so naravnost neverjetni – človek se gleda v ogledalo, a v njem ne vidi svojega odseva.

“Naj bo takoj jasno, sovražim patetiko in lažno moraliziranje. Nikakor pa ne sprejemam brezkompromisnega in brezmejno brutalnega nizanja kadrov v približno dveminutnem prispevku z otroki, ki so na robu preživetja, ko jim zdravniki na pomolu grškega otoka rešujejo sapo.”

Slovenske novice so v primeru Mariborski ravnatelj objavile več člankov, v katerih so vedno znova pogrevali in odpirali popolnoma irelevantno temo, na način, ki je bil pol senzacionalizma in šok novinarstva.

“Zagovarjam, da moramo novinarji poročati in pokazati to, kar se dogaja. Toda, prosim lepo, dajmo to narediti higienično, s pieteto, človeškim dostojanstvom.”

Slovenske novice so v primeru Mariborski ravnatelj PRVE objavile ime in priimek ravnatelja ter lokacijo šole, PRVE so objavile povezave do videoposnetka, članke so opremljale s slikami iz videoposnetka.

“Toda da v osrednji informativni oddaji na TV Slovenija tako pohlepno in histerično nizaš kadre telesc, ki lovijo dih odrešitve, ne sodi v korektnost poročanja.”

Ko o korektnosti poročanja govori urednik športne redakcije medija, ki je o popolnoma irelevantni temi Mariborskega ravnatelja vodil večdnevno bombardiranje s članki, izpostavljanjem obeh vpletenih brez kakršnegakoli smisla, se moraš uščipnit.

“Če ga je zares, bi se morali pri ogledu tega prispevka pred objavo uredniki te iste oddaje malo popraskati po bradi in se vprašati, ali naj res v prispevku ohranijo vse te kadre. Rad bi slišal: »Ej, to je malo too much. Vržimo vsaj nekaj kadrov z otroki ven.« Tako so izpadli običajni medijski mrhovinarji.”

So se po bradi praskale Slovenske novice, ko so presojale, ali je tema Mariborski ravnatelj relevantna, na kakšen način jo predstaviti in kaj vse vključiti v poročanje?

“Patetika, boste rekli? Ne, tu gre za goli človeški občutek, za tisto samocenzuro, ko se dvigneš nad svoj poklic in samega sebe kot človeka vprašaš, ali je v redu to, kar zdajle počneš.”

So se o tem spraševali uredniki in novinarji Slovenskih novic, ko so več dni gonili temo brez kakršnegakoli smisla in senzacionalistično hujskali neizobraženo občinstvo?

Bizarno, kako hitro slovenski množični mediji pozabljajo svojo vlogo in svojo zgodovino. Kako hitro se postavijo v vlogo sodnika pri zadevah, kjer bi morali biti čisto tiho. In kako velika je potreba po kritičnemu bralstvu medijev, ki bodo take prakse obsodili in učinkovito kaznovali.

Podpri nas!


Danes je nov dan

Če so ti vsebine tega bloga všeč, ga podpri prek donatorske platforme Nov dan