Poletje je čas za poletno akcijo in poletje 2016 je čas za poletno akcijo z znanimi junaki, ki se vračajo na sceno predvsem zaradi brand marketinga. Od Bourna do Nema, od Batmana do kapitana Kirka – letos boste v kinu doživeli ultimativni flashback.

Bournova peta pustolovščina (če štejete tri originalne filme in dodatek Bourne Legacy) se dogaja v sedanjosti in skuša vnovčiti vse tisto, kar se je zgodilo v zadnjih treh letih – od kolapsa Grčije, do Snowdenovih razkritij do vedno večje grožnje terorizma. Bourne skuša biti aktualen, čeprav se je že originalna trilogija dotikala nekaj zelo futurističnih tem, ki so še danes bolj ali manj samo fikcija.

In če se je originalna trilogija ukvarjala predvsem z Bournovo identiteto in njegovo preteklostjo ter bila osnovana na literarni predlogi, je prvi problem novega Bourna odsotnost kakršnekoli ideje razvoja vsebine.

Jason Bourne (2016) ima z originalnim likom in njegovo literarno zgodovino, ki obsega dvanajst knjig, skupnega samo ime in čisto nič drugega. Toliko bolj bizarno je tudi dejstvo, da namesto nadaljevanja in razvijanja lika v zadnjem filmu dobimo pogrevanje stare juhe in navduševanje nad klasično idejo izgubljene identitete – ker tokrat o Jasonu vemo vse, se bomo ukvarjali z njegovim očetom, ki ga v originalni trilogiji ne omenijo niti enkrat.

Drugi problem je že omenjena prisiljena aktualizacija – čeprav je že originalna trilogija svarila pred vladnim nadzorom, tajnimi službami in je celoten Ludlumov opus skoncipiran okrog paranoje, se v aktualnem delu trudijo uporabiti čisto vse buzzworde informacijske družbe – od Snowdena, Islandije, EFF nalepk na prenosnikih, vdorih v mreže…  in pozabijo na vsebino.

Akcijskih sekvenc ni malo, a jih ravno količina dela irelevantne – če jih primerjamo s tistimi v originialni trojki, so tokrat preveč samozadostne, preveč predvidljive in preveč risankaste/trivialne. Če k temu dodamo še res trapaste in populistične napake, ki zadevajo varno in kriptirano komunikacijo, lahko preprosto zapišemo – “Držite ga, to ni Bourne!”