Kako smo prišli sem?

02.06.2019Javno

Ob nedavni novici, da je ministrstvo za kulturo mediju sovraštva podelilo subvencijo za medijske vsebine, smo lahko dokončno videli, kako škodljiva je medijska politika republike Slovenije, kako nepripravljeni na izzive prihodnosti so odločevalci in kako malo vzvodov moči ostaja v rokah državljank in državljanom, ki jim ni vseeno, kdo soustvarja medijsko realnost.

Mogoče bi se bilo vredno sprehoditi od začetka do zadnje etape ustvarjanja medija sovraštva – predvsem zato, da bomo lahko razumeli, kako počasi se je vse skupaj dogajalo in kako je oblast vztrajno mižala na eno oko, čeprav so alarmi zvonili na večih koncih.

Geneza: Hočemo realno poročanje!

Takle čas pred štirimi leti (junij 2015) so veljaki opozicijske stranke postavljali temelje za “nove medije”. Ustanovili so več družb, ki še danes delujejo kot izdajatelji spletnega, radijskega in televizijskega medija.

Podporniki so zatrjevali, da je ustanovitev medija nujna, da gre za medijski projekt desne politike, ki bo kontriralo mainstream propagandi in da bodo poskrbeli za realno poročanje.

Že takoj ob ustanovitvi medija smo lahko v drugih medijih zasledili opozorila glede lastniških povezav, ki bi morale dvigniti obrv regulatorjev. Če ne drugače, ob opozorili glede objavljanja propagandističnih laži, ki jih ni nihče sankcioniral. Business as usual.

Imperij laži

Medij sovraštva in laži je na začetku objavljal mešanico komentarjev in večkrat zanikanih in pojasnjenih laži, kasneje prešel na bolj propagandistične vsebine in laži iz slovenskega okolja.

Tako smo lahko na mediju brali laži o džamiji z glasnim minaretom, pozive proti LGTB manjšini, versko nestrpnost, usmerjeno proti muslimanom, politične diskreditacije in ad hominem napade…

Država je vse to ignorirala. Nihče ni problematiziral niti enega vidika tega medija, vsi so bili tiho.

Ajvar za zajtrk

Zgodba se je leta 2018 dodatno zapletla, ko je v lastniško strukturo tega medija posredno vstopil madžarski predsednik, Viktor Orban. Povezave so v letu 2019 še nadgradili in poglobili, mreža ljudi, vpletenih v ta projekt, pa se je vztrajno širila.

Prižgali so se prvi alarmi, med drugim je bila ustanovljena parlamentarna komisija, ki bo preiskovala problematične vire financiranja in povezave med Madžari in Slovenci, v letu 2018 se je dvignila tudi slovenska javnost in opozorila na problematično financiranje skozi oglaševanje državnih podjetij na tem mediju.

Razen javne razprave se ni zgodilo nič.

Prvi korak normalizacije

Če so na začetku na mediju sovraštva gostovali predvsem strankarski veljaki in prijatelji imperija laži, se je leta 2017 zgodil zanimiv preobrat.

Na mediju sovraštva smo lahko bolj pogosto začeli videvati tudi predstavnike koalicijskih strank. In čeprav se je večina nastopov zgodila po tem, ko je bilo že vsem jasno, da gre za propagandistični medijski projekt, da ga pomaga financirati Orban in da je na tem mediju objavljenih več laži in sovražnosti.

Nekaj nastopov iz spletnega arhiva:

Zakaj so ti nastopi tako pomembni? Na eni strani lahko Nova24TV govori, da “dovoljuje” tudi nastope “drugih” političnih opcij in tako maskira svoj pravi obrah, po drugi strani pa so nastopi prvi indic, da Nova24TV deluje s soglasjem koalicije.

Zakaj niso nastopi bolj pogosti? No, glede na povprečen izbor gostov te televizije, ki bi jih lahko prešteli na prste ene roke, najbrž ne gre za bojkotiranje, temveč za uredniško politiko – jih pač ne vabijo.

Tudi predvolilna kampanja za evropske volitve 2019 je postregla z obiski predstavnikov skoraj vseh koalicijskih strank, s pomembnim zapletom. Med samo kampanjo je taisti medij objavil zmontirane fotografije predvolilne kampanje koalicijske SD – in njen predstavnik Milan Brglez je odpovedal nastop na soočenju, ki naj bi se zgodil na dan fotomontaže. A pozor! Samo dober teden pred tem je na istem mediju nastopila druga predstavnica SD, Tanja Fajon.

Razen Brgleza na tem mediju nismo zasledili le predstavnice Stranke Alenke Bratušek, Angelike Mlinar, ki je zavrnila povabilo. Vsi ostali so se zvrstili pred kamerami v tovarni sovraštva, kot so medij Nova24TV po objavi fotomontaže označili v SD.

Drugi korak normalizacije

Ministrstvo za kulturo je na letošnjem medijskem razpisu (2019) mediju Nova24TV podelilo več kot dvajsetisoč evrov za medijski projekt Novice iz Slovenije. Dodatnih dvajsettisoč evrov je dobil založnik medija Demokracija, ki velja za sestrsko publikacijo, saj si oba medija redno izmenjavata vsebine.

To je problematično iz večih vidikov. Ne samo zaradi lastniške strukture, zaradi katere lahko rečemo, da od leta 2019 vlada republike Slovenije z davkoplačevalskim denarjem podpira propagandistična glasila Orbanovega režima, temveč tudi zaradi tega, ker državni denar pod vprašaj postavlja smiselnost in resnost napovedane regulacije takih ekscesov, kot je Nova24TV.

V praksi se je namreč izkazalo, da zaradi brezzobe zakonodaje, pomanjkanje politične volje in tiho soglasje vlade ter parlamenta posamezniku za boj proti lažem in polresnicam preostane samo še zasebna tožba. Tega mehanizma se je poslužil tudi SD, kar je spet bizarno – v teoriji je minister iz kvote SD mediju dal denar iz medijskega sklada, ki ga bo potem medij moral plačati stranki SD, ko bo na sodišču izgubil tožbo zaradi razžalitve.

Ugibajmo naslednje korake

Sredstva iz ministrstva za kulturo odpirajo pot do odločbe programa posebnega pomena. Ta odločba nadalje olajšuje dostop do davkoplačevalskega denarja in še nadalje cementira obstoj te tovarne laži.

Nadalje bo zanimivo videti, kakšna bo odločitev informacijskega pooblaščenca glede peticije o državnozborski razpravi o financiranju takih medijev s pomočjo javnih financ.

Peticija namreč od septembra 2018 leži v predalu Komisije za peticije, človekove pravice in enake možnosti, hkrati pa je bila takoj po poslanju v parlament objavljena na tovarni laži in njenem hčerinskem mediju.

In končno – kdaj (če sploh) bo prenovljena medijska zakonodaja, ki v trenutni obliki ne služi svojemu namenu, omogoča obstoj propagandističnih medijev in jim podeljuje davkoplačevalski denar za nadaljevanje praks.

Glede na obstoječe stanje sem zelo črnogled. Že po obstoječi zakonodaji bi lahko proti tovarni sovraštva sprožili postopek izbrisa iz razvida medijev, kar bi jim vsaj malo otežilo delovanje na medijskem trgu. Že včeraj bi jim lahko po znanem Janševem modelu ugasnili oglaševanje državnih podjetij. In že takoj bi se morali gostje tega medija zavedati, kam hodijo gostovat.

Bonus: Mit desničarskih medijev

Večkrat sem poslušal pojasnjevanja, kako potrebujemo desne medije zato, da uravnotežijo pretežno levi medijski prostor. Kako moramo odpreti slovenski medijski prostor in kako je na trgu priložnost na vse.

S tem se strinjam. Enopartijske medije smo imeli v nekem drugem sistemu, v demokraciji so mediji četrta veja oblasti in zelo pomemben del za delovanje celotnega sistema. Brez medijev demokratičen sistem ne more delovati, pomembna je pestrost informacij.

A vseeno…

V Sloveniji nimamo normalnega medijskega prostora. Lastniške strukture, nedelujoča zakonodaja, počasen in neučinkovit regulator, politično-gospodarske povezave… vse to vpliva na izkrivljenost medijskega prostora. Vse to bi moralo biti prevetreno in posodobljeno, z vsem tem bi se morala ukvarjati politična elita.

Če mislite, da bomo problem domnevno neuravnoteženih medijev rešili tako, da bomo vsaki interesni skupini zagotovili svoj medij, kjer bodo lahko razpredali o teorijah zarote in lažeh, kjer bodo občinstvu servirali samo tisto, kar že tako ali tako vedo in kjer bodo to počeli na tako obupno amaterski način, da človeka res vse mine, se motite.

Če že hočete razglabljati o “desnih in levih”, potem se omejite na interpretacije dogodkov, ne pa da desno-levo politiko širite na polje dejstev in tolerirate očitne laži “vaših”, medtem ko “ne-vaše” pribijate na križ. Da so “vaši” dobri zato, ker so dobri in “ne-vaši” slabi, ker “grdo” pišejo o napakah “vaših”.

Če bi res radi normalne medije, potem apelirajte na politike, naj se začnejo resno pogovarjati o medijski pismenosti. Če bi res radi normalne medije, potem jih nehajte ločevati na leve in desne, temveč se ukvarjajte z načinom diskurza, zavezanosti objektivnemu poročanju in problematizirajte dokazane laži ter ignorirajte teorije zarote brez dokazov. Ukvarjajte se z medijskimi lastniškimi strukturami in spet apelirajte na odločevalce, naj zadeve uredijo tako, kot je prav. In ne – da medij sponzorira tuja vlada oziroma da se v lastniški strukturi medijev pojavljajo sumljivi tipi, ni prav.

V nasprotnem primeru bomo pač tonili v mlako propagande, kjer si bo vsak medij narisal krog občinstva, znotraj katerega bo vladalo posebno enoumje, ki bo ustrezalo tako mediju kot občinstvu.