Preiskovanje državnih oglaševalskih pogodb tudi v primeru podrobnejše analize oglaševalske kampanje za spodbujanje cepljenja proti covid-19 ne preseneča – znova namreč ugotavljamo znane mahinacije, s katerimi odločevalci financirajo svoje propagandistične projekte. Zanemarimo torej nelogičnosti zakupa, očitno netržno financiranje problematičnih propagandističnih projektov, spornosti delovanja na področju razvida medijev – vse to smo namreč že videli.

Tokrat bi se radi dotaknili drugega problema, povezanega s preiskovanjem državnega zakupa oglasnega prostora. Pri zadnjih poizvedovanjih glede podrobnosti zakupa so se namreč odgovorni začeli izgovarjati na naš status – bolj konkretno: začeli so zaostrovati pogoje svobode govora in postavljati pogoje glede zastavljanja kritičnih vprašanj.

Razlog za dvom v status novinarja je namreč enostaven – javni organi so po zakonu zavezani odgovarjati na NOVINARSKA vprašanja. Če bodo pri diskvalifikacija statusa novinarja uspešni, bodo lahko tako še naprej odklanjali kakršnokoli odgovornost za nastalo stanje in nadaljevali s svojimi problematičnimi praksami.

To kaže na določeno obupanost. Tako kot na obupanost kaže poskus medijskega umora, ki si ga je privoščil Tino Mamić, ko je na naša vprašanja “odgovoril” s svojimi vprašanji. Ko smo mu zastavili vprašanja glede podrobnosti novega tednika Domovina (založnik zavodi Iskreni, ki ga vodi Igor Vovk), nam je namreč odgovoril z naslednjim sporočilom:

“G. Savič,

Ali bi mi, prosim, odgovorili na nekaj novinarskih vprašanj?

Pripravljam članek o novinarstvu in političnem aktivizmu.

• Zakaj pošiljate novinarska vprašanja, če niste novinar?
• Koliko denarja iz državnega proračuna so dobili Vaši projekti v lanskem letu?
• Kaj ste: novinar, politik, politični aktivist? Ali kaj tretjega?
• Pisali bi o tedniku Domovina. Kaj Vam je v tedniku všeč in kaj ne? Zakaj?
• Ali ste kupili vse dosedanje številke tednika?
• Kakšno je Vaše mnenje o aktualnemu premierju?
• Ali ste v stikih s katerim politikom? Katerim?

Za odgovore bi prosil do ponedeljka. Bi Šlo?”

Poskusi medijskih umorov me spremljajo že od samega začetka preiskovanja državnih oglaševalskih poslov in poslov, povezanih z državnimi podjetji. Leta 2018 so poskušali na madžarski tovarni sovraštva, na reviji Marketing Magazin in drugih izpostavah, pa jim očitno ni uspelo.

Ko smo odprli problem kampanje Cepimo se, ki na večih mestih kaže problematično trošnjo davkoplačevalskega denarja in financiranje strankarske propagande, bodo očitno poizkusili znova. Pri tem je treba poudariti dvoje – poskusi medijskih umorov ponavadi nakazujejo visoko stopnjo obupanosti “morilca” in hkrati odpirajo edinstven vpogled v umske krivulje propagandistov, ki vse povezujejo s strankarsko politiko in javnim denarjem. Skratka – vse naj bi se dalo razložiti z logiko, da nekdo mara oziroma ne mara določene politične stranke in da se je vse ostalo posledica te radosti oziroma sovraštva.

A pozor – gre za očitno samorefleksijo. Ker propagandistični plačanci pač ne morejo brez javnega denarja, ki ga po izredno problematičnih poteh dobivajo v svoje žepe, je tako logično, da tako delovanje reflektirajo na celotno družbo. Se pravi, da je edini logični razlog, da sem tudi jaz isti kot oni. Da me vodijo politične stranke, da sem plačan iz proračuna in da nisem novinar.

Tako dojemanje prenašajo tudi na svoje občinstvo. Se pravi, da gre v samem jedru za samozanikanje in hkratno pristajanje na edini logičen sistem, kjer imajo politične stranke v svoji sferi vpliva propagandistična glasila, ki se nato na polju javnega mnenja streljajo čez jarek.

A pri tem pozabljajo na nekaj očitnih dejstev. Državne oglaševalske pogodbe in financiranje strankarske propagande je v Sloveniji več kot očitno dogovor med levimi in desnimi parlamentarnimi strankami. Desnica se mora torej za davkoplačevalski denar, ki gre v propagandistična glasila, zahvaliti levici.

Hkrati je očitno vloga kritičnega davkoplačevalca, ki bi rad vedel, kako država troši njegov denar, nepojmljiva. Proračun je strankarski bankomat, glede tega ni razprave. Vprašanja o osebnih preferencah državljana, ki preiskuje državne posle, nakazujejo na očiten emocionalen odnos, ki se od volilk in volilcev pričakuje zaljubljenost ali sovraštvo v politične predstavnike, ta odnos pa nato pogojuje vsa nadaljna dejanja. Naši in vaši. Drugih ni.

To se še posebej vidi pri vprašanju “S katerim politikom ste v stiku?”, ki konotira že skoraj biološki odnos okužbe z virusom. Če se pogovarjaš z levičarji, si levičar. Če se pogovarjaš z desničarji, si desničar. Okužba se nato širi po tvojem telesu in skorajda avtomatično pogojuje tvoje delovanje. Če si levičar, boš proti desničarjem in obratno.

Zadnja trditev je najbolj zabavna. Po vrsto let upiranja kakršnikoli klasifikaciji novinarskih delavcev, boju proti kakršnikoli kodifikaciji novinarskega dela, kjer se za novinarje po novem predstavljajo tudi neofašisti, so se propagandisti odločili, da bodo novinarski status problematizirali pri človeku, ki je iz novinarstva dobesedno diplomiral. Z desetko.

Raziskava je nastala v okviru zavoda Državljan D. Zavod deluje na področju človekovih pravic v informacijski družbi, praks množičnih medijev in aktivnega državljanstva. Podprite naše delovanje!