Popisovanje državnih oglaševalskih pogodb, ki jih v zavodu Državljan D spremljamo zadnji dve leti, odpira več vprašanj kot ponuja odgovorov. Seveda je tukaj razgrnitev javnega financiranja strankarske propagande, a že večkrat smo opozorili na dejstvo, da se financiranje dogaja v političnemu okolju, kjer nihče ne prevzema odgovornosti za nič od opisanega.

Še huje – mogoče sploh ne gre za pasivnost nadzornikov, pomanjkanje razumevanja problema oziroma drug racionalni razlog. Mogoče gre preprosto za to, da je vse to dovoljeno samo zaradi pomanjkanja pravnih smernic na tem področju. Propagando torej z našim denarjem financirajo, ker jo lahko. In ker jo morajo.

Nova vlada bo na tem področju imela težko delo, a lahko zadevo razreši tako za nazaj, kot tudi za naprej. Če se bo morala za nazaj nujno spopasti s popisom izvedenih kraj davkoplačevalskega denarja in z zahtevami po prevzemu politične odgovornosti, bo pred njo še vedno stalo vprašanje: “Kaj moramo narediti, da se kaj takega ne bo nikoli več zgodilo?”

Problema pravila sicer ne bodo rešila v celoti, a nas to ne bi smelo odvrniti od poskusov sistematizacije tega področja, kjer je “gentlemenski dogovor” umrl v trenutku, ko sta v restavracijo stopila neonacistični kolaborator in katoliban ter se odločila, da se bo sedaj delalo drugače. In kjer drugih varovalk preprosto ni bilo.

Da je stvar zares problematična, nakazuje zadnji popisani primer kampanje Uprave za zaščito in reševanje, ki se je zgodila po volitvah, na katerih sta SDS in NSi izgubili svoj uradni primat nad pipami davkoplačevalskega denarja. Njihovi kadri očitno še vedno obvladujejo nižje pozicije odločevalskega drevesa, ki so po drugi strani vseeno tako blizu kupčkom našega denarja, da ga lahko še vedno legalno frcnejo v peč sovraštva in propagande. Ker ga lahko. In ker ga morajo.