Tokrat sem namenoma izbral angleški naslov, ki najbolje simbolizira smer, v katero se bodo zelo verjetno razvijali mediji na spletu. Vsaj če sodimo po lansiranju tabličnega računalnika Samsung Tab, ki ga telekom Simobil prodaja v navezi z medijsko hišo Dnevnik.
Za nekatere razvoj dogodkov ni presenečenje oziroma je samo potrditev teorij. Telekom Simobil od ponedeljka naprej v navezi z medijsko hišo Dnevnik torej ponuja subvencioniran nakup tabličnega računalnika Samsung Tab, na katerem bo lahko uporabnik med drugim uporabljal tudi dve leti brezplačno uporabljal aplikacijo Dnevnik. Prejšnji teden je tudi časopisna hiša Delo lansirala svojo iPad (ne pa tudi iPod Touch ali iPhone) aplikacijo, medtem ko je MMC RTV Slovenija obe hiši prehitel s svojo iPad/iPhone (ne pa tudi iPod Touch) aplikacijo.
Vseeno je najbolj zanimiv primer ravno časopisna hiša Dnevnik, saj bo svojo aplikacijo ponujala proti plačilu (brezplačnih je samo prvih 24 mesecev), ključni element pa je tukaj telekom Simobil, ki bo tržil e-bralnik (oprostite, ampak za konzumacijo kopiranih vsebin iz papirnatega medija ne potrebujete veliko več), na katerem se bodo vsebine predvajale. O tem malo kasneje.
Že v članku Harakiri slovenskih medijev na spletu sem zapisal: “Pogrevanje juhe lahko opažamo že pri časopisnih aplikacijah za iPad oziroma druge elektronske bralnike, ki vsebino tiskane izdaje v skoraj identični obliki servirajo še uporabnikom elektronskih bralnikov. Da bi tehnologija sama poskrbela za novo-odkrito navdušenje nad staro vsebino, je utopično pričakovati, prav tako pa tudi produkcije nove, ekskluzivne vsebine ne bo, saj so snovalci že tako ali tako preobremenjeni s svojim “izvornimi” delovnimi nalogami,” in kasneje v prispevku Slovenski mediji in iPad: Gremo lahko še nižje? dodatno razdelal problematiko uvajanja e-bralnikov kot odrešiteljev medijske sfere, ki že več let ne najde svojega miru.
Uvedba e-bralnikov in zaklepanja vsebin so se “naši” lotili po preverjenemu receptu Britancev in Američanov, ki od uvedbe plačilnih zidov (paywall) beležijo konstanen upad uporabnikov plačljivih medijskih vsebin. In pazite, to so ugledne in vsebinsko bogate medijske hiše, ki svojega ugleda ne zapravljajo s članki, katerih glavni namen je dvigovanje obiska spletnih mest in prodajanja čimvečjega števila oglasov, kot se to dogaja v Sloveniji. Tako kot sem sarkastično pripomnil na svojem zadnjem predavanju na Fakulteti za družbene vede: “Glavno vprašanje slovenskih medijev na spletu je, kakšna je maksimalna količina oglasov in minimalna količina vsebine, da bo uporabnik to še požrl?”
Da predvsem časopisne medijske hiše na tabličnih računalnikih samo “elektrificirajo” tiskano izdajo, ni nič nenavadnega in ne pričakujte, da se bo v prihodnosti zadeva spremenila. Zadeva pač sledi enaki permisi kot spletna izdaja, kar pomeni, da morajo medijske hiše z minimalnim vložkom dobiti nazaj maksimalno monetizacijo svojih vsebin. V praksi to pomeni razvoj avtomatskega pretvornika, ki ga je sposobno pognati čim večje število zaposlenih v čim krajšem času, uporabniki pa nato na svojih e-bralnikih dobijo “dobro” STARO vsebino. STARO. In “dobro”.
Prihod telekomov na to področje predstavlja nov zaplet oziroma določa nove smernice, po katerih bo lahko šlo slovensko novinarstvo. Pustimo zaenkrat ob strani dejstvo, da telekomi že tako obvladujejo dostop do spleta oziroma se brez njih splet sploh ne bi dogajal. Mobilni operaterji bi lahko z nakupom (to so zaenkrat samo še špekulacije, ampak mogoče bom lahko v prihodnosti izpadel jasnoviden) propadajočih medijskih hiš pridobili ravno tisto, zaradi česar uporabniki sploh hodijo na splet – vsebine. Zaklepanje uporabnikov na platformo/medij oziroma napravo bi namreč pomenilo ravno tisti dodaten bonus, ki trenutno pri vsesplošno odprtem spletu ni mogoč – da je uporabnik odvisen od ponudnika dostopa in ponudnika vsebin.
In to, dragi moji, je resnična nevarnost, ki preti informacijskemu spletu. Pustimo ob strani prepire med medijskimi hišami in problematiko ekskluzivne vsebine, pustimo ob strani slabo razvite storitve za nove platforme, ki temeljijo na principu “hitro in enostavno, pa da ne bo predrago in preveč uporabno”, pustimo navsezadnje tudi ogabne izjave vodilnih urednikov časnika Delo, ki naj bi s prehodom na iPad pokazali, da so boljši novinarji (wtf) in tako naprej. Glavno vprašanje, ki se z zaklepanjem platform in ukinjanjem alternativnih virov dostopa do informacij pojavlja, je namreč ravno to – kako bomo ljudje dobivali informacije, kdo jih bo odobril in kdo jih bo lahko konzumiral. Ampak o tem v Sloveniji itak ne bo nihče govoril, dokler ne bo prepozno.
Domen, vse si zasral z omenjanem FDV / FSNP podružnice Kumrofca !
Sedi, cvek.
WTF? Pa drugič se pod tako neumno kritiko podpiši, da bomo vsi vedeli, kdo še vedno živi v polpretekli zgodovini…