Dva dni po norem Nicku Caveu sva se odpravila krstit še Areno Stožice, kjer je imel svoj koncert Leonard Cohen. Koncert mogoče ni prava beseda za dogodek, ki se je včeraj odvil v Areni. Bolj primerno ime bi bila religiozna izkušnje tretje vrste. Z drugimi besedami – bilo je noro lepo.
Najprej o prizorišču. Arena je lepa in funkcionalna. Noter se pride hitro, ven še hitreje, redarji pa so bili s svojim “A mate slučajno fotoaparat sabo?” prav prikupni. Dostop je enostaven, z Bajo sva se tja odpravila kar peš, notranjost pa tudi ne izgleda slabo. Tudi označbe sedežev in vhodov so dovolj jasne, redarji so že pri glavnih vhodih razpošiljali ljudi na prave vhode, tako da gneče, čeprav je bila Arena na koncu polna, ni bilo. Skratka, brez negativnih pripomb.
Leonard Cohen je bil izredno točen. Na oder je priskakljal s klobukom v roki, pozdravil občinstvo in takoj začel s klasiko Dance me to the end of love. Čeprav sva sedela na tribuni, ki je bila pravokotna na oder in tako od njega najbolj oddaljena, je bil zvok odličen, s pomočjo zaslonov pa sva imela tudi dober pregled med dogajanjem na odru.
Koncert je bil fenomenalen. Cohen in njegovi spremljevalci, ki so fenomenalno opravili svoje delo in dodali piko na i Leonardovim interpretacijam besedil, so na noge postavili celo dvorano, ki je dva bisa počakala kar na nogah. Trenutno še čakam na celo setlisto, ampak odigirali so skoraj vse evergreene, od Waiting for a miracle to come, do Bird on a Wire in Everybody knows, ki je s skorajda grozečim vokalom res zažgala.
In čeprav sem po pripovedih nekaterih obiskovalcev koncerta v Zagrebu pričakoval, da bo Cohena proti koncu zmanjkalo oziroma da bo koncert trajal maksimalno dve uri, je poskočni Kanandčan z ekipo igral skoraj štiri ure in na koncu odskakljal z odra tako poskočno, kot da se ne bi ravnokar sprehodil skozi več deset let svoje kariere.
Tudi publika ga je zelo lepo pozdravila in z njim sodelovala cel koncert, midva pa sva spet imela “srečo” s sosedi. Ampak na tem mestu ne bom godrnjal, ker je bil koncert res primerljiv s transom verske sekte, kjer je vse lepo in kjer je vse prav. Bravo, bravo in še enkrat bravo.
