Medijska hiša Delo se je odločila za zaračunavanje iPad edicije svojega dnevnega časopisa, razloge pa strnila v članku, ki je alarmanten na večih nivojih. Pustimo ob strani dejstvo, da avtorji s tem ponižujejo novinarje, gre tudi za večji problem kontekstualizacije vodovodarjev!

Delo se je v preteklosti že blamiralo s piarovskimi skropucali, s katerimi so prodajali svoje “izume”. Maskiranje z znanimi (zanalašč nisem napisal uglednimi) imeni slovenskega novinarstva, ki so se podpisovali pod njih, je očitno uspelo, saj s prakso nadaljujejo tudi ob preklopu na plačljivost iPad edicije časopisa, v katerem glavno poanto skomunicirajo skozi primerjavo o vodovodarjih.

Najprej bode v oči dejstvo, da je potrebno plačljivost vsebin sploh komunicirati oziroma opravičevati. S tem se avtomatično postavimo v podrejen položaj, saj dajemo javnosti vedeti, da je naša poteza “napačna” in da jo je treba dodatno objasnjevati. In če je brezplačnost spletnih vsebin, tako avtorji v uvodu, res samo anomalija, zakaj se z njo tako pompozno ukvarjajo producenti medijskih vsebin? Zakaj je ne bi kar ignorirali in s tem pokazali, da je plačljivost edina prava smer za razvoj medijev?

Članek nato navaja svetovne izkušnje s plačljivostjo spletnih vsebin in zaključi z nesmislom leta (pa šele januarja smo!), kjer avtorji najprej povežejo vodovodarje in novinarje na naslednji način:

Po drugi strani pa je res nenavadno, da odštejemo 50 evrov za polurni obisk vodovodarja ali serviserja za pečico, ne da bi trenili z očmi, da brez vprašanj plačujemo naročnino za dostop do interneta, elektrike ali televizijskega signala, nismo pa pripravljeni plačevati za spletne vsebine.

in takoj v naslednjem odstavku zapišejo

Družba lahko preživi brez medijev, kot jih danes poznamo, nikakor pa ne more preživeti brez novinarstva, ki zna dobro nadzorovati državo in gospodarstvo ter artikulirati javni dialog.

A-ha.

Poglejmo torej, kaj je narobe s primerjavo vodovodarjev in novinarjev in zakaj niti v teoriji niti v praksi to ni opravičilo za plačljivost spletnih medijskih vsebin.

Teorija:

Vodovodarji spadajo v storitveni sektor gospodarstva, ki temelji na individualni izmenjavi storitve za denar. Vodovodarji pridobijo strokovno izobrazbo, nato pa na logiki tržnega kapitalizma na trgu prodajajo svoje storitve najboljšemu ponudniku oziroma ljudem, ki te storitve potrebujejo. Pokličeš, naročiš, plačaš. Hvala lepa in nasvidenje. Vodovodarje plačujemo zato, ker sami nimamo znanj, potrebnih za izvedbo vodovodarskih storitev, ker nimamo časa/energije za učenje teh znanj in ker vsak dober vodovodar verjame v svoje delo in nam nudi garancijo na opravljene storitve. Slabi vodovodarji hitro propadejo, trg zregulira kvaliteto, dobri prosperirajo. Konkurenca deluje.

Novinarji spadajo med kulturne delavce. Novinarji pridobijo strokovno izobrazbo, nato pa na logiki etičnih in moralnih načel ustvarjajo avtorska dela, ki jih prodajajo najboljšemu ponudniku oziroma tistemu, ki izdelavo takih avtorskih del potrebuje oziroma zahteva. Medijske hiše združujejo več novinarjev in s tem uporabnikom omogočijo lažjo konzumacijo medijskih vsebin. Novinarje plačujemo zato, ker jim status omogoča dostop do krajev/ljudi, ki so navadnim državljanom nedostopni, ker navadni državljani nimajo izobrazbe/izkušenj pri produkciji medijskih vsebin in ker je informiranost nujna za kvalitetno družbeno delovanje posameznika.

Praksa:

Vodovodarji spadajo v storitveni sektor gospodarstva, ki temelji na individualni izmenjavi storitve za denar. Vodovodarji pridobijo strokovno izobrazbo, nato pa na logiki tržnega kapitalizma na trgu prodajajo svoje storitve najboljšemu ponudniku oziroma ljudem, ki te storitve potrebujejo. Pokličeš, naročiš, plačaš. Hvala lepa in nasvidenje. Vodovodarje plačujemo zato, ker sami nimamo znanj, potrebnih za izvedbo vodovodarskih storitev, ker nimamo časa/energije za učenje teh znanj in ker vsak dober vodovodar verjame v svoje delo in nam nudi garancijo na opravljene storitve. Slabi vodovodarji hitro propadejo, trg zregulira kvaliteto, dobri prosperirajo. Konkurenca deluje.

Novinarji spadajo med mezdne delavce. Za novinarje ni nujno potrebna strokovna izobrazba, saj na podlagi ekonomske logike medijskim hišam pomagajo prodajati oglasni prostor. Novinarje se ponavadi najema na podlagi najnižje cene/stroškov, ljudje pa jih plačujemo zaradi družbenega konsenza o avtomatičnemu zaračunavanju medijskih vsebin. Medijski trg ne deluje, kvalitete ni mogoče regulirati, uporabniki smo prepuščeni medijskim hišam, kjer se na podlagi uporabnikom neznanih kriterijev uredniki odločajo o pravih temah. Zaradi oglaševalskega/političnega pritoka kapitala je slabe medije nemogoče ugasniti oziroma je mogoče hitro ubiti dobre medije, ki že več let glavnine svojega prihodka ne dobivajo od uporabnikov, ampak iz drugih virov.

Vidimo, da se pri novinarjih teorija najbolj razlikuje od prakse in da vpetost v kapitalistično logiko prodaje dobrin ni smiselna. Novinarstvo, ki si je samo krivo za neugleden položaj v družbi, saj so novinarji sami najprej pristali na logiko medijskih podjetji s prodajo svojih deležev, ki so sami pristali na kršenje novinarske svobode oziroma odpravljanje odgovornosti (garancije!) za sproducirane vsebine, sedaj ugotavlja, da bo imelo pri prodaji škart robe težave, saj tega nihče ne bo hotel kupiti prostovoljno oziroma jih bo potrebno v to prisiliti.

Na srečo novinarjem/prodajalcev medijskih vsebin neurejen medijski trg dejansko pomaga pri propeliranju nekvalitetnih medijskih vsebin in jim hkrati zaenkrat še omogoča izsiljevanje uporabnikov. Jezikovna majhnost, splošna nerazgledanost uporabnikov/odjemalcev medijskih vsebin, ki že več let na vrh branosti/gledanosti postavljajo pogrošne in zabavne vsebine medijske produkcije in medijske navade trenutno medijskim hišam še omogočajo delovanje oziroma postavljanje pravil igre, ki imajo dejanski učinek oziroma ki se jim uporabniki še podrejajo.

Na nesrečo novinarjev/prodajalcev medijskih vsebin se je pri digitalni distribuciji vsebin pokazalo, da logika interneta ne gre v račun prodaji medijskih vsebin, kot smo jih Slovenci bili vajeni dosedaj. Znanje angleščine, velika ponudba kvalitetnih medijskih vsebin, enostavni mehanizmi plačevanja in izredno okrnjeno slovensko novinarstvo na spletu, ki je od nekdaj težilo k maksimiziranju profita, ne pa k maksimiziranju informiranost je tehtnico premaknilo v prid uporabnikom, ki sedaj lahko enostavno izbirajo medijske vsebine in ki niso vezani na monopol “domačih” medijev.

“Domači” mediji tako ne razumejo, da uporabniki plačevanja ne odklanjajo a priori, ampak da se pač na trgu izbire odločajo za bolj kakovostne vsebine, medtem ko je plačljivost slabih/nekvalitetnih vsebin zadnja slamica, ki je oslu zlomila hrbet. Pogrošno, nepreverjeno in nesmiselno kreiranje vsebin, katerih glavni namen je generiranje profita skozi oglaševanje uporabniki pač ne bodo nagrajevali s svojim denarjem, čeprav jim bodo vsebine servirali na srebrnem (skoraj dobesedno) pladnju.