V neimenovani gostilni se trije homo politicus vulgaris pogovarjajo o temi, ki jo najbolje poznajo. Vodenje države in upravljanje s proračunskimi sredstvi. “Ne se hecat!” se priduša prvi in brska po svojem prenosniku, “sodišče je seks šopu izplačalo malo več kot petdeset evrov! Le katera sodnica si je na državne stroške kupila vibrator, a?” dregne drugega, ki se peni nad svojim ipadom. “Pa to ne moreš verjeti!” pravi in kaže na zaslon, “Janković je odvetniku v enem mesecu nakazal štirinajst milijonov evrov honorarja?!”. Tretjega skoraj kap: “Kaj?!! Sodelavcu so za isto delo izplačali dvakrat višji honorar kot meni! Da te kap!”

Takole nekako je pred dnevi v slovenski tvitersferi potekala debata o lansiranju spletne aplikacije Supervizor, ki jo je kot plod enoletnega dela predstavila Klemenčičeva protikorupcijska komisija. Javnost se je takoj polarizirala na zagovornike odprtega dostopa do informacij in nasprotnike, ki so opozarjali na zgodbo o opicah z jedrsko podmornico v rokah.

Podatkovna pornografija

Slovenci seveda nismo prvi na področju objavljanja podatkov in povezovanjem podatkovnih baz na spletu. Američani, Britanci in ostali narodi so že pred časom začeli “podatkovno pornografijo”, ki se zaradi vedno lažjega objavljanja podatkovnih baz z naprednimi vmesniki, ki omogočajo enostavno iskanje in povezovanje informacij zelo hitro širi po svetu. Popoln pregled! Javnost ima nadzor! Tudi ti si lahko kontrolor! so parole, s katerimi se zagovorniki informacij in na spletu objavljajo zbirke podatkov iz sveta državnih ustanov.
Proračuni in poraba denarja, cene nepremičnin in pogostost kriminala v določenih soseskah, pogostost odvoza vozil na površinah, kjer je prepovedano parkiranje – vse to so zbirke podatkov, ki so danes na voljo na spletu s priročnim iskalnikom. Uporabnik lahko tako na enostaven in hiter način preveri dejanske podatke, do katerih je imel sedaj zaradi takšnih ali drugačnih razlogov omejen dostop.

Američani so z Barackom Obamo splavili več spletišč (recovery.gov, data.gov in druga), ki na pregleden način uporabnikom omogočajo dostop do podatkov javnega značaja in jim ponujajo več različnih možnosti vključevanja in prepletanja podatkov v nove podatkovne zbirke. Britanci so na podoben način objavili delovanje svojih občin, na področju povezovanja podatkovnih zbirk pa je eden glavnih akterjev tudi časopisno podjetje Guardian.

Pomembna razlika med “našim” in “njihovim” pristopu je v tem, da se v Sloveniji z objavo zbirke na spletnem mestu komisije za boj proti korupciji bazi avtomatično daje prizvok nečesa slabega, pri ameriških in britanskih kolegih pa je občutek veliko bolj podoben iskrenemu povabilu k sodelovanju in sooblikovanju političnih procesov v državi.

Zainteresiranemu državljanu tako ni potrebno vlagati prošenj za ogled dokumenta, ni se mu treba prebijati čez birokratske ovire, da bi na koncu dobil dostop do podatkov, ki so že od samega začetka javni in prosto dostopni vsem, ki jih to zanima. Dovolj je bila prijava na spletno mesto in uporaba domišljije. Prost pretok podatkov je tu.

Ima uporabnik nadzor ali je še bolj omejen?

Splet je naenkrat odprl vrata do podatkovnih zbirk in možgane uporabnikov preplavil z informacijami. Udba.net, Supervizor in ostale zbirke so uporabnikom ponudile možnost dostopa in tako poskrbele za popolno informiranost uporabnikov sistema, ki se mu reče demokracija. A pojavil se je nov izziv – kontekstualizacija podatkov in kritično razmišljanje o podatkih. In javnost je tukaj pogrnila na celi črti.

Najprej so bili tukaj mediji, ki so se zapodili v podatke in skušali izbrskati najbolj “zanimive” in “žgečkljive” podatke. Že omenjen seks šop iz uvoda tega članka, Jankovičev odvetnik in ostale “anomalije” so pri neukih dobile nov zagon in teorije zarote so rasle kot gobe po dežju. Nato so napačno interpretirane medijske podatke že drugič napačno povzeli še uporabniki in na koncu je iz preprostega poplačila potnih stroškov eni izmed prič na sodišču prišla ven afera o nakupovanju spolnih pripomočkov za sodnice, ki se med sojenji dolgočasijo. Pa razumi, če moraš.

Supervizor je spet opozoril na glavno težavo političnega sistema v naši državi. Ljudje imajo do države negativen odnos. Ne marajo je. Namesto, da bi sodelovali in se aktivno vključevali v odločevalske procese, raje v državi iščejo sovražnika in vse podatke interpretirajo s to držo v mislih. Tako je dostop do prevelike količine podatkov pravzaprav kontraproduktiven, saj uporabniki zaradi nezmožnosti povezovanja podatkov izvajajo dedukcije brez vseh potrebnih informacij.

Podatki so začetek poti, ne cilj

Pridobivanje podatkov je šele začetek smiselne raziskave in Supervizor je bolj kot dajanju dokončnih odgovorov namenjen zastavljanju boljših vprašanj. Vprašanj, ki jih do sedaj nismo mogli zastaviti, ker so bili podatki razpršeni, težko dostopni oziroma nismo vedeli, da obstajajo. Vendar se tukaj raziskovanje ne bi smelo ustaviti. Uporabniki bi morali sedaj razmisliti, kako te podatke koristno uporabiti v novih podatkovnih zbirkah in kako iz njih potegniti material za prava vprašanja. Vprašanja, za zastavljanje katerih smo sedaj porabili (pre)več časa, saj smo morali informacije zbirati sami.

Zaradi že prej omenjenega negativnega odnosa do politike se bojim, da bodo ljudje Supervizor razumeli kot vpogled v nedrja državne korupcije in čisto vsak podatek, naveden v sistemu, razumeli kot dokaz njihove domneve. Taka interpretacija podatkov bi lahko vodila v še večjo pasivizacijo volilnega telesa, v politični fatalizem, ki bo namesto večjega razumevanja in večje želje po sodelovanju prinesel ravno nasprotno.

Še večji problem kritične analize Supervizorja predstavlja svetovni zeitgeist, ki trenutno zelo favorizira odprt dostop do podatkov in pri tem ne upošteva (ne)izobraženosti uporabnikov oziroma potencialno nevarnih napačnih interpretacij. Dajte nam podatke! kriči javnost, bomo že vedeli, kaj narediti z njimi!

Manko državljanske vzgoje in smisla sodelovanja

Supervizor je vseeno korak v pravo smer – v poskušanju aktiviranja javnosti, ki lahko s pomočjo spletnih orodji pomaga soustvarjati politično realnost. Sedaj je žogica na strani javnosti in uporabnikov, ki z navdušenjem preverjajo transakcije med državo in zasebniki.

Namesto teorij zarot in molka pričakujem mobilizacijo javnosti, ki bo hvaležno in s pridom uporabljala aplikacijo kot dopolnitev drugih podatkovnih zbirk in osebnih dokazljivih ugotovitev in ne kot nekakšno slovensko različico portala Wikileaks, kjer bi se skrivali dokumenti, ki jih določeni posamezniki niso hoteli javno objaviti. Odgovorno bi bilo tudi, da bi se državljani podučili o delovanju države – državljanske vzgoje primanjkuje, brez nje pa je neodgovorno pričakovati, da bodo ljudje razumeli, za kaj gre.

S tem ne zanikam, da korupcija ne obstaja. A ugotavljanje koruptivnih dejanj ni naloga javnosti z dostopom do baze javnih transakcij z iskalnikom. Še več – z iskalnikom, ki informacije banalizira, jih trga iz konteksta in hkrati uporabniku daje občutek, da je podatek dokončen in neizpodbiten dokaz korupcije, si Komisija dela medvedjo uslugo. Ugotavljanje koruptivnih dejanj je zato še vedno bolje prepustiti strokovnjakom. Brez muh na visorju.

Članek je bil prvotno objavljen v Dnevnikovem Objektivu, dne 27.8.2011